Ekipa Artemis II razkrila podobo Lune, ki je človeško oko doslej še ni videlo

Astronavti misije Artemis II so delili fotografije svojega življenja v kapsuli Orion in navdušili z razgledom na Luno.

Ob začetku misije so bile v središču pozornosti dih jemajoče fotografije Zemlje, ki prikazujejo naš planet iz zornih kotov, ki jih človeške oči niso videle vse od časov misij Apollo, ko so astronavti nazadnje zapustili Zemljino orbito. A bolj, ko se ekipa približuje Luni, večji poudarek je na tem srebrnem nebesnem telesu.

Fascinantna je predvsem fotografija Lune, ki prikazuje tudi del bazena Orientale, kar po navedbah Nase pomeni prvo tovrstno opazovanje s človeškimi očmi. Velik krater s premerom približno 965 kilometrov, ki predstavlja pomembno prehodno območje med bližnjo in oddaljeno stranjo Lune, so namreč doslej zaznale le robotske naprave, poroča CNN.

Nasina astronavtka Christina Koch je povedala, da so prvi pogledi na oddaljeno stran Lune, ki je z Zemlje nikoli ne vidimo, "naravnost osupljivi". Astronavti dodajajo, da je Luna skozi okna plovila Orion z vsakim dnem videti večja.

Posadka se je med misijo večkrat javila tudi v živo, kar omogoča neposreden vpogled v njihovo vsakdanje življenje v vesolju. Na eni fotografiji so večino luči v Orionu ugasnili, da bi preprečili bleščanje na oknih. Tako je kanadski astronavt Jeremy Hansen lahko nemoteno opazoval pogled v vesolje.

Podobno kot pri misiji Artemis I leta 2022 tudi tokrat ne manjka priložnosti za "selfije". Sončni paneli plovila Orion so opremljeni s kamerami, ki omogočajo zajem visokoločljivostnih fotografij, tudi takšnih, na katerih sta v ozadju Luna ali Zemlja.

Ena izmed fotografij je nastala med rutinskim zunanjim pregledom plovila na drugi dan misije, hkrati pa ponuja edinstven pogled na kapsulo v vesoljskem okolju.

40 minut, ko bo posadka izgubila stik z Zemljo

Po podatkih Nase je posadka že presegla polovico poti do Lune, ves čas pa je ohranjala stik z nadzornim centrom v Houstonu v Teksasu. A kmalu bo ta stik prekinjen.

Ko bodo astronavti danes ob 17.47 po ameriškem času (v torek ob 0.47 po slovenskem času) poleteli za Luno, bodo radijski in laserski signali, ki omogočajo komunikacijo med plovilom in Zemljo, prekinjeni – Luna jih bo preprosto zasenčila.

Štirje astronavti bodo tako med potovanjem skozi temino vesolja približno 40 popolnoma sami. BBC piše, da bo šlo za "izjemen trenutek tišine, osame in globokega zavedanja".

Pilot misije Artemis Victor Glover si želi, da bi ljudje na Zemlji ta čas izkoristili za povezanost. "Ko bomo za Luno, brez stika z vsemi, vzemimo to kot priložnost," je pred misijo povedal za BBC. "Molite, upajte, pošljite dobre misli in želje, da znova vzpostavimo stik," je dejal.

To bo hkrati zelo napetih 40 minut za vse, ki skrbijo za komunikacijo s plovilom. V postaji Goonhilly na jugozahodu Anglije ogromna antena spremlja signal kapsule Orion, natančno določa njen položaj in podatke posreduje Nasinemu nadzornemu centru.

"To je prvič, da sledimo vesoljskemu plovilu s človeško posadko," je za BBC povedal tehnični direktor postaje Matt Cosby. "Ko bo plovilo zašlo za Luno, bomo nekoliko nervozni, nato pa izjemno veseli, ko ga bomo spet zaznali, saj bomo vedeli, da je s posadko vse v redu."

V prihodnje bi lahko takšni izpadi komunikacije postali preteklost. To bo ključno, če želi človeštvo vzpostaviti stalno prisotnost na Luni in nadaljevati raziskovanje vesolja, piše BBC. "Za trajnostno prisotnost na Luni potrebujemo neprekinjeno komunikacijo – 24 ur na dan, tudi z njene oddaljene strani," poudarja Cosby.

Programi, kot je evropski projekt Moonlight, načrtujejo vzpostavitev mreže satelitov okoli Lune, ki bi v prihodnje omogočala stalno in zanesljivo komunikacijo.

Za astronavte Artemisa pa bo čas brez stika z Zemljo priložnost, da se povsem posvetijo Luni. V tem obdobju bodo opazovali njeno površje, fotografirali, preučevali geologijo in preprosto uživali v pogledu na to veličastno nebesno telo.

Ne bo prvič, da bodo astronavti izgubili stik z nadzorno postajo

Podobno izkušnjo so pred več kot 50 leti doživeli tudi astronavti programa Apollo, ko so med potjo na Luno prav tako za nekaj časa izgubili signal.

Morda najbolj znan je primer Michaela Collinsa iz misije Apollo 11. Leta 1969, ko sta Neil Armstrong in Buzz Aldrin pisala zgodovino s prvimi koraki na Lunini površini, je Collins sam krožil okoli Lune v komandnem modulu. Ko je njegovo plovilo zašlo na oddaljeno stran Lune, je za 48 minut izgubil stik tako z njima kot z nadzornim centrom na Zemlji.

V svojih spominih iz leta 1974 je zapisal, da se je počutil "resnično samega" in odrezanega od sveta, a da pri tem ni občutil strahu ali osamljenosti. V kasnejših intervjujih pa je poudaril tudi pozitivno plat – tišina brez radijskih sporočil mu je prinesla mir in oddih od nenehnih navodil z Zemlje, piše BBC.